V ponedeljek, 6. oktobra 2025, smo drugo šolsko uro namenili prav posebnemu srečanju. Že tradicionalno smo na sproščeno druženje povabili upokojene strokovne delavce naše šole in vrtca ter jim ob tej priložnosti pripravili kratek kulturni program. Dogodek je bil posvečen svetovnemu dnevu učiteljev, ki smo ga obeležili dan prej, 5. oktobra, in nas vsako leto znova opominja na pomembno in neprecenljivo vlogo učitelja v družbi.
Vezno besedilo je brala Eva Tanaja Klemenčič, prizor iz Cankarjeve drame Hlapci pa so odigrali Nik Škrjanec, Matevž Geč in Jan Balažič. V izbranem odlomku smo želeli posebej izpostaviti Jermanovo sporočilo, da je učitelj nosilec resnice in luči, ki osvetljuje pot prihodnjim generacijam. To misel smo v programu nadgradili s sprehodom od preteklosti do današnjega časa: od obdobja, ko je bil učitelj pogosto edini v vasi, ki je znal brati in pisati, do časa narodnega prebujanja, ko je postal varuh slovenske besede, kulture in identitete ter ljudem odpiral pot v širni svet. Danes učitelji učence vodijo skozi povsem nove izzive, od digitalnih kompetenc do življenjskih veščin, a v svojem bistvu ostajajo tisto, kar so bili vedno: vodniki, zgled in varna opora. Čeprav je njihova pot pogosto prežeta z izzivi, učitelj ostaja pokončen, predan in neomajen. S svojim delom presega meje učilnice ter soustvarja prihodnost otrok in s tem prihodnost slovenskega naroda.
Poseben pečat dnevu so dodali učenci devetega razreda, ki so za kratek čas prevzeli vloge učiteljev pri pouku. V vlogi ravnatelja se je preizkusil učenec Nevio Majcen, ki je v zbornici nagovoril zbrane in jim namenil nekaj prijaznih besed. Njegovo sporočilo je dopolnil tudi ravnatelj Marko Lalić.
Drage učiteljice in učitelji, vzgojiteljice, spoštovane upokojene kolegice in ostali sodelavci,
danes praznujemo poklic, ki presega delo – praznujemo poslanstvo. Biti učitelj pomeni stopati na pot, na kateri se učimo skupaj z drugimi, rastemo z njimi in jim pomagamo, da najdejo svojo pot.
Blizu mi je modrost Jana Amosa Komenskega, očeta sodobne pedagogike, ki nas uči, da je vsak učenec svet zase, vsaka ura priložnost, in vsak učitelj luč, ki razsvetljuje pot drugim. V teh besedah se skriva bistvo učiteljskega poklica. Vsak učenec je resnično svoj svet – s svojimi vprašanji, strahovi, radovednostjo in sanjami. In učitelj je tisti, ki zna prisluhniti, ki zna najti ključ do tega sveta, ne z oblastjo, temveč z razumevanjem. Vsaka ura, ki jo preživimo z učenci, ni le del urnika, ampak priložnost – priložnost, da v nekom prižgemo iskro zanimanja, morda celo spremenimo življenjsko pot.
Učitelj je luč. A to ni luč, ki zaslepi, temveč luč, ki vodi. Ne kaže, kam moramo iti, temveč osvetljuje pot, da jo vsak lahko najde sam. In prav v tem je največja veličina učitelja – da zna voditi brez vsiljevanja, da zna navdihniti brez pričakovanj, in da zna biti človek med ljudmi.
Posebna zahvala gre danes upokojenim učiteljem, učiteljicam in vzgojiteljicam. Vi ste tisti, ki ste to luč prižigali desetletja. Vaš trud, vaša potrpežljivost in vaša modrost še danes svetijo v življenjih mnogih, ki ste jih nekoč učili. Vsaka generacija učiteljev stoji na ramenih tistih, ki so prišli pred njo – in danes vam za to iz srca hvaležno poklanjamo spoštovanje.
Ko gledamo naprej, v prihodnost, se učitelji ponovno znajdemo v svetu sprememb – digitalnih, družbenih, miselnih. Toda kljub vsem tehnologijam, novim metodam in umetni inteligenci ostaja nekaj, česar nič ne more nadomestiti: toplina človeškega odnosa. In prav to je temelj, na katerem bo vedno stala prava šola.
Naj bo današnji dan opomnik, da učitelj ni le poklic, temveč obljuba – obljuba prihodnosti, da bomo znanje in človečnost prenašali naprej.
Komenski bi rekel: “Vse, kar je, naj postane učitelj človeku.” In prav vi, dragi učitelji, to misel vsak dan uresničujete.
Hvala vam, ker učite z razumom in srcem, ker ohranjate luč živo – in ker verjamete, da v vsakem otroku tli svetloba, ki jo je vredno pomagati razplamteti.
Ravnatelj: Marko Lalić, prof.
